“Ko telo diha v ritmu fizičnega diha,
mi pa se tega zavedamo in to v celoti dopuščamo, se odvije
čudovita preobrazba. Ali ste vedeli, da se vse to lahko zgodi
v tem trenutku?
Vzemimo si nekaj trenutkov med prebiranjem
glasila in se osredotočimo na to, kako čudovito je vdihovati.
Ko vdihnemo, ne vdihnemo kot mehanični roboti, ampak tako,
kot da bi šli na neki novi kraj - na prekrasno plažo ali
goro. Globoko vdihnimo in si recimo: "Kako čudovito,
da lahko moje telo izkusi novo svežino tega vdiha in se poveže
z modrostjo, ki jo vdihuje!" Sedaj ne vdihujemo mentalno,
mehanično, temveč popolno, celostno, združeno, vdihujemo
vse, kar je življenje. Tako tudi življenjska sila, ki je
v vsakem delčku okrog nas, v vsakem vidiku narave, pa naj
gre za plevel na vrtu ali za veličastna drevesa v gozdu,
diha z nami. Tako se oblikuje globoka sproščenost.
Tako se naš ritem, tako naš telesni
ritem kot naši manj zaznavni ritmi, ponovno povežejo s sijajnim
ritmom - orkestrom življenja, ki je navzoč v vseh vidikih,
ne le na fizični ravni vsega, kar vidimo na zemlji, v drevesih
in v plevelu, temveč tudi v gibanju galaksije in zvezd v
galaksiji ter v tem, kar povzroča gibanje zvezd v galaksiji.
V sebi vsebuje orkester čudovitih zvokov, ki so neločljivo
del diha in ki se nam razkrijejo, ko se osredotočimo na dih.
Takrat ne poslušamo svojega uma ali čustev, marveč prečudovito
božansko glasbo, ki je življenje. Ko zaslišimo ta zvok, je
to pravi balzam za dušo, saj nas, vsakega posebej, pa tudi
v občutku sožitja in skupnosti, spominja na to, kaj pomeni
biti živ.
Ko se tega spomnimo, ko se spet povrnemo
k temu vidiku sebe, spomin vzpostavi drugačno interakcijo
s situacijami, s katerimi se soočamo. Prav to, in ne neko
psihološko natolcevanje in novodobno pakovanje, s katerim
poskušamo razložiti intelektualno ali neko drugo inteligenco,
ki poskuša zamegliti preprost pogled na življenje, je to,
kar je potrebno za preobrazbo. Le za vajo gre. In ni ga,
ki tega ne bi zmogel. Lahko ste kmet sredi Bolivije ali direktor
na poti v pisarno v New Yorku - za vse velja isto. Vsi smo
povezani s to čudovito modrostjo. Prvi korak, ki nas privede
k njej, pa je, da se zavemo, da se spomnimo svojega diha.
Menim, da je to v tem trenutku ključnega
pomena, saj nas svet poskuša predramiti in nam sporoča: "Sprostimo
se in si poglejmo širšo sliko, raje kot da se osredotočamo
na to, za kar mislimo, da je pomembno."
Zato globoko vdihnimo in se vprašajmo,
kaj je v življenju pomembno. Vprašajmo se, kako lahko to
prenesemo v svoj vsakdan. Nobene potrebe ni, da si zastavljamo
vprašanje: "Kaj je smisel življenja?" Smisel življenja
je v tem, kar živimo, in ne v tem, kar si od njega postrežemo.
Ponavadi ljudje prav razumejo narobe.
Tisti, ki smo se rodili na zahodu, živimo v družbi in v kulturi,
ki takšno razumevanje otežkoča, saj živimo program in smo
del družbene kulture, ki nam daje videti zadeve in nam daje
misliti o stvareh na določen način, potem pa smo razočarani,
ker temu ni tako. Zlahka se izgubimo, ker se podamo na lov
za vsemi malenkostmi, za katere smo prepričani, da nas bodo
osrečile.
In tako najdemo majhen koščen sreče
tu in tam, pa vendar, ko izkusimo vse te male stvari, se
vedno znova vprašamo: "Kaj je smisel življenja?"
Takrat se zavemo, da nismo posvetili
dovolj časa temu, za kar čutimo, da je resnično pomembno
v življenju. Da tega nismo prenesli v svoj vsakdan. Takrat
postaneta življenje in njegova vrednost za nas in v našem
srcu tako pomembni, da se zavemo in dojamemo, da je smisel
življenja ljubezen in da ljubezen preprosto je v tem trenutku.
Ne gre torej za nekaj, o čemer je
treba spraševati ali poskušati filozofirati, kar je treba
popredalčkati ali poiskati zunaj sebe. Preprosto je ta trenutek,
trenutek ljubezni.
O tem se odločamo sami. Smo namreč
povsem svobodni. Naša izbira je, da izkusimo to ljubezen
in jo živimo vsak dan ali pa da se igramo igrice, ki se jih
človeštvo gre že na tisoče let.
Prav zato zvon bije zdaj in prav zato
je sprememba potrebna zdaj. Vsega smo se lotevali na stari
način daleč predolgo časa.
Pri tem so nas zavedle druge osebe,
situacije, ljubljene osebe, celo osebe, ki pravijo, da nas
imajo rade, da jim je do nas. Vse to se vleče že predolgo,
zato ne zmoremo niti prepoznati, kaj je pomembno in kaj nam
nekaj pomeni.
Naj vas ob koncu nekaj vprašam. Kaj
je pomembno za vas? Poglejte si, kaj to je, in začnite to
živeti vsak dan in dihajte.”
(odlomek iz duhovnega srečanja v živo, 23.
junij 2010 – www.TonySamara.TV)